Pri specifikaciji papirja je belino mogoče predstaviti na tri načine. Vrednosti beline se lahko gibljejo med 90 in 170. Belina izmerjena na svetlobi brez UV komponente ima najnižjo vrednost. Takih rezultatov je približno 90 % in kažejo kakšno stopnjo beline ima test v primerjavi z vzorcem. Slednji odražajo tudi belino vlaken in polnila.

Potreba po papirjih z višjo belino je povzročila uvedbo optičnih belil za proizvodnjo papirja. Za testiranje beline papirja z vsebnostjo optičnih belil so potrebne različne metode osvetljevanja, pri čemer se uporabljajo svetilke z UV sevanjem. Tovrstna adiacija se spremeni z optičnimi belili v vidno svetlobo in taki rezultati so višji v primerjavi z rezultati papirja izdelanega brez optičnih belil. Glede na količino uporabljenega belila se lahko UV belina giblje od 90 % do 110 %.

Tretja metoda za testiranje beline je CIE. Vrednosti dobljene s to metodo so precej višje od vrednosti dobljenih s prej omenjenimi metodami. Vrednosti se gibajo med 130 in 170. Pri tej metodi se uporablja svetilka s širokim spektrom. Posebni računalniški program beleži vrednost s pomočjo integralnega računa za celotno področje spektra. Vrednosti niso podane v odstotkih, ampak so predstavljene v enotah CIE.

S temi tremi metodami dobimo različne vrednosti za isti papir. Iz različnih metod ugotavljanja beline ni možno neposredno pretvoriti vrednosti. Papir z nizko stopnjo beline brez UV ima lahko zelo visoko stopnjo beline pri uporabi metode z UV.  To je odvisno od količine uporabljenega optičnega belila. In obratno - papir z nizko belino z UV ima visoko stopnjo beline brez UV. To je odvisno od beline vlaken in polnila, ki se uporablja pri proizvodnji papirja. V primeru spremembe polnila iz kaolina v kalcijev karbonat ob nespremenjeni belini vlaken lahko poveča belino brez UV celo za nekaj odstotkov, če se UV ne spremeni. Človeško oko zaznava papir z optičnim belilom kot bolj belega. Belina je eden izmed parametrov, ki kljub velikemu vizualnemu učinku ne vpliva na fizikalne lastnosti papirja. Drug parameter povezan z belino je barva oziroma odtenek (L, a, b). Človeško oko je zelo občutljivo na zaznavanje odtenkov. Kljub enakim rezultatom beline, ki so jih dobile naprave, se zdi, da so nekateri papirji bolj beli kot drugi. Če je papir rumenkastega odtenka, se ga dojema kot manj belega kot papir, ki ima modrikast odtenek. Človeško oko zazna belino skozi odtenke dodane papirju. Visoko bel papir se lahko uporablja pri predstavitvah, kjer želimo doseči jasnost tiska in svetle barve. Po drugi strani dolgotrajno branje besedila na visoko belem papirju ni prijazno očem. Zato se za takšne namene uporablja papir z nižjo stopnjo beline.

Čeprav se izraza svetlost in belina včasih uporabljata kot sinonima, med njima obstajajo nekatere razlike, ki opisujejo značilnosti papirja.

Svetlost (vrednost L*) je sposobnost papirja, da enakomerno odraža vse barvne odtenke. Označuje, v kolikšni meri papir odraža vidno svetlobo v vseh valovnih dolžinah. Resnično bel papir bo imel visoko stopnjo odboja in ne bo odražal svetlobe ene valovne dolžine z večjo močjo kot druge. Večina belih papirjev ima skupno stopnjo odboja od 80 do 100 %. Svetlost je zelo pomemben vidik za občutljivost barv in tako predstavlja pomembno osnovo za izbiro barv za tisk.

Belina CIE (W10) je zelo podobna videzu belega papirja v svetlobnih pogojih, kjer je vir svetlobe podoben dnevni svetlobi (D65/10), neodvisno od tega ali papir vsebuje belilo ali ne. Za razliko od  svetlosti po ISO standardu, ki je omejena na modro območje vidnega spektra, belina CIE temelji na odsevu merjenem na celotnem spektru. Papir z modrikasto nianso bo večini opazovalcev videti bolj bel. Belina CIE ustreza dojemanju človeškega očesa.

L*, a*, b* (barvni spekter CIE)

Ta referenčni barvni sistem temelji na dojemanju nasprotujočih si barv, ki jih zazna človeško oko. Posledično barve ne morejo biti hkrati zelene in rdeče ali rumene in modre. To omogoča opis barve na rdeče-zeleni osi ali rumeno-modri osi z eno samo vrednostjo.

Meritve barvnega izgleda površine določimo s tremi koordinatnimi osmi pravokotno ena na drugo (L*, a*, b*).

L* pomeni svetlost.

Os svetlosti se giblje od 0 = črna do 100 = popolno bela.

a*: pozitivne vrednosti a* so rdeče, negativne vrednosti so zelene, 0 = siva

b*: pozitivne vrednosti b* so rumene, negativne vrednosti so modre, 0 = siva

Optična belila
Optična belila se uporabljajo kot dodatki v proizvodnji za izdelavo bolj belega papirja. 

Optična belila (OBA ali FWA) se uporabljajo za pretvorbo nevidne ultravijolične svetlobe v vidno modro svetlobo. S tem se poveča svetlost L* in kromatična koordinata se premakne proti modri, tj. vrednost b* postane bolj negativna.

Opaciteta papirja postane zelo pomembna, če uporabljamo papir za obojestranski tisk. Pomembno je, da se pri branju prve strani ne vidi, kaj je natisnjeno na drugi strani papirja. Opaciteta se meri z napravo, ki izmeri relativen prenos svetlobe skozi papir. Rezultat se izraža v odstotkih. Višji odstotek pomeni, da ima papir višjo opaciteto.